V čem si pa ti danes (naj)boljši?

02 feb 2021

»'Koga imate za zgled?' zastavimo vprašanje sodelujočim v pogovoru na MQ konferenci Združenja Manager. 'Hm, pri mojih letih je to že kar težko vprašanje; ne vem, kaj bi rekel,' komentira Janez Novak, direktor uspešnega, dinamično rastočega podjetja RLS. Leta 2014 so prejeli naziv Zlata gazela Slovenije in leta 2017 priznanje Zaposlovalec leta v izboru Zlata nit. Pogovor že teče naprej, ko Janez naenkrat izstreli: 'Zdaj vem – če že moram dati koga za zgled, je to boljša verzija mene v prihodnosti!'«

Njegova misel se mi je vtisnila in postala tudi moja. Podobno kot tista od kolegice Anise Faganelj, ki je že leta 2006 za svoj moto zapisala: 'Vedno boljši si lahko. Vedno boljša bom!' Anisa ni nasprotovala, ko sem njen moto najprej razglasila za filozofijo našega podjetja in se nasmeje, ko ji povem željo, da ta moto napredka ponarodi. Želja izvira iz tega, ker v motu prepoznam načela najboljših podjetij na svetu, o katerih pišeta Collins in Porras v svojem delu Built to Last, Ustvarjeno, da traja. Podjetij, ki znajo – merjeno na dolgi rok – iz istega kovanca ustvariti 15-krat več kovancev kot je tega sposobno povprečno podjetje na trgu.

Mojstrenje sebe in svojih veščin
Nekaj let zatem, ko je Anisin moto že postal del nas, me kolegica Lara iz Microsofta opozori na raziskovalno delo dr. Carol Dweck in njen izraz growth mentality: mentaliteta rasti. Dweckova  s svojimi študijami dokazuje, da obstajata dve vrsti ljudi. Tisti, ki verjamejo v danost talentov in dosežke povezujejo z njimi, ter drugi, ki verjamejo ter dokazujejo, da so uspehi rezultat sistematičnega dela in okolja.

Izkaže se, da tisti, ki verjamejo v prvo: da je uspeh danost sposobnosti, veščin ali talentov, v življenju zavirajo svoj lastni razvoj. Ker menijo, da jim ne more uspeti (ker nimajo talenta), ne poskušajo napredovati, se učiti, postajati vedno boljši, temveč se nasprotno, bojijo neuspehov. Tako vedno bolj zaostajajo. Nasprotno ljudje, ki verjamejo v Anisin 'Vedno boljši si lahko', in sebe vidijo kot Janez, to je boljšo verzijo sebe v prihodnosti, v življenju napredujejo in dosegajo ter presegajo cilje, ki si jih zastavljajo. Prav o tem v izvrstnem članku Kako doma vzgojiti genija piše Sašo Dolenc, ustanovitelj Kvarkadabre, časopisa za tolmačenje znanosti.  Odlično branje o tem, kaj vpliva na uspeh v življenju je tudi v slovenščino prevedena knjiga dr. Angele Duckworth (poslovna knjiga leta 2017), ki utemelji, da je ključen dejavnik uspeha predanost temu, kar delamo. Predanost je sestavljena iz strasti do tega, kar delamo in naše vztrajnosti pri tem.

Primer, kako rasti in biti uspešen s predanostjo in vztrajnostjo, je športnik Novak Đoković.  Njegovo filozofijo rasti v Dnevnikovem Objektivu v članku Tenis kot tehnika osebnostnega razvoja: Naj te sila spremlja, Nole tako lepo in analitično opiše slovenski ustavni sodnik dr. Andraž Teršak: »Đokovićeve sanje so bile velike in za njih je bil pripravljen storiti vse človeku dosegljivo in človeško možno. S trdim delom, odpovedovanjem, pogumom, brezkompromisno vztrajnostjo in velikim srcem. Tudi tako rekoč z znanstvenim pristopom do mojstrenja športnih veščin, proučevanja človekove psihe, fizičnih zmogljivosti in elementarnega pomena prehrane.«

V optimističnem okolju je lepše in bolj zdravo živeti
Verjamem, da ima vsak med nami, vsako podjetje in nenazadnje tudi družba, možnost za to, da postaja vedno boljši ali boljša. In tega si želim. Zelo. Kajti ne le lepše, temveč tudi bolj zdravo (telesno, ekonomsko in sociološko) je živeti v okolju, v katerem prevladuje optimizem in vera: da se, zmorem, zmoremo. V okolju, kjer rastemo in se razvijamo in imamo v njem občutek, da nam je dobro. V okolju, kjer vlada zaupanje, da nam bo dobro in zdravo tudi v prihodnosti.

In kadar si nečesa (dovolj močno) želim, me to spravi v gibanje, v delovanje. Začnem si prizadevati, da bo prihodnost takšna, kot si jo zamišljam in jo želim: zase in za druge. Pri tem se naslanjam na besede Petra Druckerja, utemeljitelja vede managementa: »Prihodnost predvidite, če jo ustvarite.« V navdih in pomoč mi je tudi Albert Einstein, od katerega sem si zapomnila misel: »Nič posebnega nisem naredil, samo na iste stvari sem pogledal drugače kot vsi ostali pred menoj.« Zato iščem in raziskujem, kako na stvari in ljudi okoli sebe pogledati drugače, z drugega zornega kota. Verjamem, da to pomaga k spremembam in napredku.

Zakaj je večina pri svojem delu nesrečna?
Moje delovanje se začne z razmišljanjem, kako razumeti in si razložiti to, kar se dogaja ali kar ljudje govorijo. Ali (še) drži, kar pravijo, ali pa so se stvari spremenile in jih je potrebno videti (tudi) drugače, z drugega zornega kota, z nove časovne točke? Trudim se, da mnenj ljudi, ki so različna od mojega, ne merim kot prav-narobe, temveč kot drugačno od mojega. Ne nujno nepravilno. Kajti, vemo – kozarec z vodo je hkrati na pol poln IN na pol prazen. Oboje je res. V življenju je tako z večino stvari: odvisno, s katerega zornega kota jih pogledaš. Odvisne so od konteksta, v katerega jih postaviš. Daniel Pink, avtor knjige o Motivaciji 3.0, je na enem od svojih predavanj celo rekel, da je kontekst v današnjem času celo bolj pomemben kot tekst. Poudarja, da ljudi danes, v družbi znanja, ne motivirata več korenček in palica, temveč to, da smo pri svojem delu lahko avtonomni (samostojni), da imamo možnost pri tem, kar delamo, postajati mojstri ali odlični in – na prvem mestu – da ima naše delo smisel.

Pinkove ugotovitve niso nove. A kljub njihovi uporabnosti zelo počasi, prepočasi, pronicajo v prakso. Zakaj tako menim? Madi Sharma, britanska podjetnica in članica Evropskega ekonomsko socialnega sveta, mi je v prijetnem pogovoru mimogrede omenila: »80 % ljudi je pri tem, kar počnejo v življenju, nesrečnih.« Ko sem jo vprašala, ali gre za njeno mnenje ali raziskavo, mi je pojasnila, da gre za ugotovitve iz ZDA. Ker sem krajše obdobje živela v Ameriki in jo vsaj nekoliko poznam, sem podatek vzela z rezervo, češ, vem, da je tam drugače, imajo drugačno kulturo. A mi je kmalu zatem prišla pod roke prišla britanska raziskava, ki pokaže, da vsak šesti zaposleni po 35. letu začne sovražiti svoje delo. In Velika Britanij – brexitu navkljub – ni več oddaljena celina. Je Evropa. In v tej Evropi je tudi Slovenija, kjer raziskava Zlata nit med najboljšimi (!) slovenskimi zaposlovalca ugotavlja, da osebna rast in razvoj ljudi po 41. letu padeta pod povprečje. Povedano drugače: pri tej starosti, pri 41 letih gremo Slovenci v zimsko spanje in se pričenjamo pripravljati na upokojitev! Kakšen razvoj, kakšna rast… Prav nasprotno: to je nazadovanje, umikanje in odnos statičnosti, ne-napredka. Verjetno tudi sami poznate koga, ki obrambno pravi: »Saj že 15 let to delam, pa ja vem, kako se to dela.« Kako zelo drugačno je povprečje s takšnim odnosom do napredka od tega, o čemer govorijo Carol Dweck, Janez Novak, Andraž Teršak, Daniel Pink in Anisa Faganelj!

Upajmo in potrudimo se videti in povedati drugače
Tu je srž moje motivacije. Čutim, da kot družba delamo nekaj hudo narobe, da je toliko ljudi nesrečnih pri delu, da se pri njem dolgočasijo in ne vidijo smisla svojega vsakodnevnega početja. Pa toliko zanimivega, vznemirljivega se dogaja okoli nas, razvoj je tako živahen! V tehnologijah, pa tudi v družbenih odnosih, razvijajo se nove teorije, toliko tega odpira vrata novemu, razvoju ali potrebuje ljudi, ki so raziskovalci, imajo ideje ali so preprosto samo strastno radovedni. In to je treba videti, na široko odpreti okna, da v naš svet, v naša življenja posijejo ta dogajanja. Naše življenje je to, čemur namenjamo pozornost in kako to interpretiramo.

Zato spodbujam in si prizadevam, da pozornost namenjamo novim vsebinam ali da na iste stvari pogledamo drugače kot do sedaj. V dobi 4. industrijske – in ob tem tudi velike družbene – revolucije je prostor za prav vsakega med nami, da prispeva k napredku. Da preseže svojo dnevno delovno rutino, pogleda širše, drugače in se vpraša: kaj je tisto, po čemer želim, da si me zapomnijo, da sem naredil? Ali spodbudil? Katera sprememba na bolje se je zgodila tudi zaradi mene?

Slovenci imamo priložnost, da sebe začnemo videti drugače
Če sami nimamo ideje, podpirajmo tistega, ki jo ima: idejo, ambicijo, voljo strast: bodimo podporniki, spodbujevalci, ne zaviralci. Zakaj? Ker imamo – prav narod z 2 milijonoma prebivalcev – zgodovinsko priložnost, da sebe začnemo videti drugače. Ko govorimo o spremembah, razvoju, novih teorijah, ni nikakršne potrebe več, da bi se Slovenci čutili manj vredne. Všeč mi je, ko študent elektrotehnike, sprejet na prestižno švicarsko fakulteto ETH, na vabilu na poslovilno zabavo prijateljem zapiše: »Na tej fakulteti je, poleg mene, študiral tudi Einstein.« Ne manjka mu samozavesti, morda bolje kot večina med nami čuti, česa smo sposobni Slovenci.

Človeštvo je, recimo, prav Slovencu, Hermanu Potočniku Noordungu, ki je razvil teorijo in jo objavil v knjigi Problem potovanja v vesolje, hvaležno za pristanek na Luni. Slovenec France Rode je razvil prvi žepni kalkulator na svetu. Slovenec Joe Sutter, sin Franca Suhadolca iz Dobrove pri Ljubljani, je vodil ekipo 4.500 ljudi, ki so v rekordnem času razvili Boeing 747 – o njem piloti dandanes govorijo z občudovanjem in ponosom, da letijo z njim. Skupina slovenskih znanstvenikov je prva na svetu dokazala, da okužba z virusom Zika med nosečnostjo povzroča možganske okvare ploda. Specialist oftalmolog kirurg Vladimir Pfeifer je nedavno v ZDA prejel nagrado za prikaz svoje inovativne tehnike vstavitve umetne šarenice. Verjetno se tudi premalokrat pohvalimo, da je Slovenija s 30-letnim sistemom SLOfit (športno-vzgojnim kartonom) ena vodilnih držav z uspešnim omejevanjem debelosti med otroki – to dejstvo v luči diabetesa, najdražje bolezni sodobnega časa, ni nepomembno. Še veliko več slovenskih dosežkov je objavljenih v kvizu Slovenski kvIZUM na www.talentismo.si.

Navdih, da boste vsak dan boljša verzija sebe
Ko pogledamo s tega zornega kota, ugotovimo, kakšni potenciali za rast in razvoj so vsa ta podjetja, ljudje, ideje in okolje. In zato ni razloga, da ne bi eden drugega spodbujali, v čem smo lahko vsak dan (naj)boljši. Ker vsak, ki želi nekaj doseči, okoli sebe potrebuje spodbudo, podporo in ljudi, ki mi pomagajo. In bolj se bomo podpirali, lažje in hitreje bomo razvijali inovacije ter bili z njimi uspešni in dobro zaslužili. Tudi s tem razlogom, da krepimo samozavest in zavedanje, je v sodelovanju z mladimi nastal Slovenski kvIZUM, ki na humoren način dokazuje resno trditev: da smo Slovenci narod inženirjev, inovatorjev in pionirjev. Sestavlja ga 61 vsebin, med njimi so vprašanja, kje so našli prvo kolo z osjo na svetu, katero podjetje proizvaja merilne naprave za skoraj vsa avtomobilska podjetja na svetu, pa tudi za vesoljske agencije NASA in ESA, katero podjetje razvija balone, ki bodo morda omogočili pristanek človeštva na Marsu … Preverite tudi sami!

Po podatkih je Slovenski kvIZUM od 7. januarja do junija 2018 dosegel že več kot pol milijona Slovencev. Naj bo Slovenski kvIZUM tudi vaš navdih, da boste kot Anisa, Janez in toliko izjemnih ljudi med nami: vsak dan boljša verzija sebe!

Edita Krajnović, Mediade
Soustanoviteljica projekta Inženirke in inženirji bomo!