Zmagovalci natečaja dobrih zgodb Tehnofobija ni za ženske: Do zvezd in naprej

10 mar 2022

Zgodba z naslovom Do zvezd in naprej avtorice Bojane Dragoš je na natečaju dobrih zgodb Tehnofobija ni za ženske zasedla 2. mesto po izboru komisije. 

Matejka, letnik 2003

»Napisala je mikroskop, ne moreš verjeti,« je Matejkin oče ves zgrožen komentiral pismo Božičku. »Pa kaj ji bo mikroskop? Saj nič ne rečem, saj je pametna, odlična je, res bistra za punco, ampak – mikroskop?«

»Mogoče so se pa v šoli kaj pogovarjali,« je namignila mama.

»Pa daj, no, saj je šele v tretjem razredu. A ti otroci sploh vejo, kaj je mikroskop?«

»Pa že. Ona očitno ve,« je vodo na svoj mlin peljala mama.

»Moje mnenje je, da raje še malo počakajva. Saj se nikamor ne mudi. Kdaj imajo biologijo pa kemijo, v katerem razredu začnejo s temi predmeti?«

»Se mi zdi, da tam v šestem, sedmem.«

»No, vidiš, dajva ji rajši kupit kakšno barbiko, osem let bo stara.«

»Pa saj se sploh ne igra s punčkami! Že tri barbike ji ležijo v košari, še povoha jih ne,« je bila vztrajna mama.

»Okej, koliko pa stane en tak mikroskop?« je nekoliko popustil oče.

»Ja, če bi hotela kupiti nekaj res dobrega, tam nekje okrog 150 evrov je najcenejši.«

»150 evrov?! Odpade. Še Janu ne bi kupil takega mikroskopa, če bi si ga želel.«

»Ja, no, potem pa poskusiva najti kaj cenejšega, saj je ponudbe ogromno. Ampak jaz ji ne bi kupovala plastike, kovinski so vseeno boljši.«

»Pa dražji verjetno tudi.«

»Mogoče malo dražji, ampak ga bo imela za dolgo časa. Mogoče ga bo uporabljal še Jan – če ga bomo imeli doma, bosta skupaj pripravljala kakšne preparate. Pa če bo imela težave, ji bo lahko pomagal.«

»Saj veš, da Jana zanima samo žoga. Po očiju,« ji je pomežiknil.

»Joj, Tomo, ne hvali se toliko. Janu ne bi škodilo, če bi se malo več učil, ne pa, da vse popoldneve brca. Če bi bilo po moje, bi več časa preživel ob knjigi, preveč mu dovoliš.«

»Ma, naj uživa fant.«

»A sva potem zmenjena? Bom pogledala na internet, mogoče bom našla kaj primernega.«

»V redu, Janu pa novo žogo, ne?«

***

»Mami, poglej, koliko delov ima mikroskop,« je Matejka veselo pozdravila mamo, ko je prišla iz službe.

Na preprogi sredi dnevne sobe je sedela Matejka in občudovala svoje delo. Pozorno si je ogledovala dele mikroskopa, ki so razprostrti ležali okrog nje. Mama je na vratih obstala kot vkopana. Torbica ji je visela preko ramena, v roki je držala vrečko iz trgovine in nekaj časa je z odprtimi usti negibno opazovala svojo hčer. Zbirala je misli, ki so ji švigale skozi možgane. Nešteto kombinacij in kalkulacij se je zgodilo v tistih sekundah, ko ni vedela, kako naj reagira. Nato se je spomnila moža in končno izdavila:

»Matejka, kaj bo pa oči rekel? Zelo bo jezen, saj veš, da ne moreš kar tako uničiti Božičkovega darila.«

»Mami, saj ga nisem uničila, samo razstavila sem ga! Ampak, poglej, čisto do zadnjega delčka.«

»Joj, groza, oči bo zelo hud. Pa kje si našla to škatlo z izvijači?«

»Ja, v garaži, v očijevi omari, mi jo je enkrat pokazal.«

»Kako ga bomo pa zdaj nazaj sestavili? Saj je čisto neuporaben!« je nemočno izdahnila mama.

»Mami, ne, no! Enkrat sem ga že razstavila, potem pa sem ga sestavila nazaj, saj je čisto enostavno.«

Mama ni mogla verjeti, da se vse to dogaja. Kar je videla, je bilo že čisto preveč zanjo, kar je slišala iz Matejkinih ust, pa je bilo nepredstavljivo. Zabodeno je še naprej stala na vratih dnevne sobe, nato je le odložila torbico in vrečko in se vrgla na sedežno. Z zanimanjem in hkrati nejevero je rekla Matejki:

»V redu, pokaži mi, kako to narediš.«

 

Gimnazijka Teja, januar 2022

»Teja, končno si se tudi ti najavila na razgovor,« jo je s širokim nasmehom pozdravil šolski psiholog. »Kaj si pa tako dolgo odlašala?«

»Ja, saj veste, kako je, vse te karantene, pa kovidi, pa pouk na daljavo, človek res ne najde primernega časa,« se je opravičevala Teja.

»Veš, da je vpis na fakultete do 18. marca, zdaj smo pa že konec januarja,« jo je majčkeno oštel.

»Ja, saj vem, ampak se mi ta pogovor nekako ni zdel bistven,« je pogumno nadaljevala.

»A da ne?« jo je pogledal postrani. »A to pomeni, da si se že dokončno odločila? Pravzaprav niti ne vem, kaj te veseli, nikoli se nisi oglasila pri meni. Saj veš, k meni hodijo dijaki, ki imajo težave in ko se ne znajdejo več. Glede na tvoj uspeh predvidevam, da ti šola ni delala težav.«

»Ne, prav nobenih težav nisem imela.«

»Kaj te pa zanima v življenju?«

»Gospod, a ste slišali za tisto Belgijko, Zaro Rutherford? Tri rekorde hkrati je potolkla.«

»Ja, seveda sem slišal, ta si pa upa, a ne? Tako mlada, pa še ženska!«

»Kako to mislite – pa še ženska?«

»Ja, glej, tvojih let je. A bi si ti upala sama poleteti okrog sveta?«

»Zakaj pa ne? Najbolje, da vam kar takoj povem – strojništvo bom vpisala.«

»Strojništvo?!«

»Jap!«

Psiholog je debelo pogledal.

»Ampak, Teja, s tvojimi ocenami lahko vpišeš katerokoli drugo fakulteto, ki je bolj primerna za punce – medicino, pravo, naravoslovje, karkoli. Kaj boš pa delala tam med samimi fanti? Pa vprašanje je tudi, kako te bodo gledali profesorji. Saj veš, da žensk na moških fakultetah ne marajo preveč?«

»No, gospod Jeraj, saj zato pa nisem prej prišla k vam.«

»Ne razumem – zakaj?«

»Nisem imela časa. Že dve leti hodim v letalsko šolo, vse teoretične predmete sem z lahkoto opravila, saj ste sami rekli, da nimam težav. Vem, da mi boste težko verjeli, ampak lani sem pridobila licenco PPL(A), pilotka sem. Če hočete, greste lahko enkrat z mano na Bled, s Cessno 206 letim.«

Postala je za nekaj sekund in prisluhnila zvokom, ki so prihajali z ulice, saj je v pisarni zavladala popolna tišina.

»Za vas bo zastonj, nič vam ne bom zaračunala,« se je zarežala Teja, ko jo je psiholog gledal ravno tako kot takrat mama, ko je prišla domov in jo našla z razstavljenim mikroskopom sredi dnevne sobe. Široko razprte oči so jo gledale, kot da vidijo prikazen, spodnja čeljust pa se mu je tako povesila, da je Teja videla celotno spodnjo vrsto zob.

Ko ga je videla tako osuplega, je enostavno vedela, da je na pravi poti.